Ždim nemočen v okovih lastnih strahov,
spominjam se dolgih nočnih potepov po
tlakovanih poteh sovražnih ulic
zadet od drog --- knjig z zaprašenih polic.

Besede so iz knjig, strah pa je iz življenja.

Pogledi sovražnikov vrtajo vame luknje ter me ubijajo,
počasi pronica vame svetloba sveta in
name vpliva z obratnim procesom fotosinteze.

Polagoma se pričnem razkrajati dokler ne
postanem manj od človeka,
samo pismena razvalina.

In vse kar ostane od mene
so kriki na straneh, ki ostanejo
zelo, zelo plehki in črno-beli.

Ne da se je opisati,
ampak vseeno sem tu
in jo polagam na papir,
povsem skrit v povprečju.

neartist