Visok razpon not,
do-re-mi-fa-so-la-ti-do,
kar se tiče poezije
povsem veličastno.

Uporabljam besede kot
že mnogi pred menoj,
ne ustvarjam nič novega,
nič svežega, nič posebnega,
nobenih arij ali dekadentnih spevov.

Le en glas mi tiho prišepetava
daj, nadaljuj,
mi pravi in nerga,
kakor, da bi v resnici res
imel izbiro pri prenehanju.

Resnica je, da nimam izbire,
moram pisati,
čeprav slabo ter slaboumno,
brez enostavno ne gre.

Telo začuti slabost in bolest,
če več dni ne zapišem nobene besede.

In tudi takrat, ko se mi ustavi,
ni težko nadaljevati;
pivo ali dve,
ali liter vina kot substitut kadar hmeljevih napitkov ni,
in pisana besede steče,
čudežno --- ne, niti ne,
a lahkotno in razgibano bolj
kot pa če bi 'stvarjal trezen.

Tako pridem do konca še ene pesmi,
ki to sploh ni,
je le odsev mene,
ki se prepozna že v prvih vrsticah
kar je zame zločin umetnosti,
ker to sploh ni.

Ni umetnost,
ni poezija in
ni nič posebnega.

Le obstaja,
na papirju,
danes,
jutri,
za vekomaj.

neartist