Nočem te več pisati.

Ah, ta večer,

kako doni tišina!

In sploh...kdo ti je rekel,

da veš, zares veš,

kje potuje moja duša?

Tako, zdaj veš, 

da tako malo veš.

Težko se je ozirati nazaj.

Otirati  hladni pot,

po odhakanju dišeče

srage molka.

Spraševanja.

Iskati pot.

Potihoma ugaša dan.

Kot tolikokrat do zdaj.

Mar ne?

( In tudi ti ne veš.

Ne veš. Ne veš, ne veš,

ne veš, kdaj bo zadnjič).

PS

Ne bom te prebrala še enkrat.

Niti te ne bom vprašala: 

Si ti sploh pesem?

ob potoku - Majda Kočar