Zljubila sva se v namišljene podobe naju

Zbledele so v hipu jutranje sape

Leta svoje pesmi pojejo o lepa

Ljubezni strune so počile ob dotiku

Kdo bo rešil naju med padanjem?

Kdo namesto naju bo moči napel?

Kdo zapel bo tisto pesem sreče ljuba?

Kdo namesto naju bo trpel?

Vidiš dlako naježeno ob pogledu nate

Solze težke so kot gora srcu je zeleno

Med naju prišlo je bitje zdaj nedolžno

Nič krivo jeze ki buči med nama

Ljubim te draga in te ljubil še bom

Šepet smrti ne loči leseno poželenje

Dam ti vse kar imam da spet se zavrtiva

Naj vsem nam zdaj igra pesem neminljiva

Zoran Peternelj