Zaprt oddelek, kjer sonce nabija skozi rešetke
in obljublja svežino ter nekaj več od svobode,
ki se zdi nedosegljiva kakor zvezde v očesu teleskopa.

Zaklenjen v prostorih tujih meni in ostalim sotrpinom,
ki zvesto kot psi čakajo, da se gospodar spomni
odpreti vrata in jih spustiti v naravo, kjer se bodo
lahko utrudili s tekanjem, se sprostili s scanjem
in sranjem ter naužili s smogom okuženega zraka,
ki se meša s svežim vetrom sredi zelenih travnikov
gojenih za pomirjanje živcev.

Ne preostane nam drugega kakor kaditi v
prenatrpani kadilnici, srkati jutranjo kavo,
se izgubljati v pripovedih norcev,
plezati po stenah in delati stoje na glavah,
smejati se drug drugemu, ko si izmenjujemo zgodbice
o tem kako smo pristali v norišnici.

Smrdi po zavrti diktaturi v prostorih polnih norosti,
komanda je padla,
napolnijo nas z drogami,
naženejo spat,
se ne menijo več za nas.

Ugasneš le lahko še čik,
ga zavrtaš globoko v rostfrei
in pustiš da ugasne,
prav tako kot želja po svobodi
ali žeja po spremembi.

Lahko noč.

neartist