zložim puloverje zmedenih misli
in jih pospravim v predale in omare zavesti
spustim glasove iz ječe
jim prisluhnem
in jih uredim v mapo z razdelki
s štoparico umerim bitje srca
preluknjam liste svojih čutov
in jih vpnem v knjigo pozabljenih iluzij
zaključim inventuro, zaprem omaro
pisarna življenja je spet pospravljena in čista
brez navlake
ni sicer direktorska
je pa prijetna mala uradniška pisarna
in z njo sem zadovoljna
in potem
potem se v sredini
prav v sredini čiste, pospravljene sobe
pojavi
plišast medvedek brez enega ušesa
tako majhen, tako strašen in crkljiv
tako nedojemljiv
tako protisloven, da sploh ne bi smel obstajati
pa vendar je tam
in se mi smeji
smeji se moji neumnosti
in vsa vrata omar se odprejo
in iz opredalov zletijo mape in fascikli in papirji
se vrtinčijo po sobi
in vse se razleti
v neskončnem vrtincu kaosa
in v očesu viharja se plišasti medvedek smeji
in skozi metež zmešanih koščkov moje zavesti
se smejim nazaj

neli