Duša

se mi je razsula

na papir,

ni več zdržala

zaprtih ust

in ni zmogla več

prikrivati, da jo dan boli,

da noč je le slaba tolažba,

ki jo vsako uro zbudi,

srce je popokalo,

ni zmoglo več

utripa, ki boli,

zdaj krvavi papir

ves rdeči

kaže žalost,

brez da bi bilo

potrebno napisati,

brez da bi se mogel

truditi brati.

Če grem k zdravniku

mi bodo zlomili

mavrico na pol,

razčlenili bolečino

tako globoko,

da tudi te ne bom

zmogla čutiti.

Zato ostajam

s svojim papirjem,

izmenično joka duša

in krvavo srce.

IŽ-lev