Lomila sem veje

moje vsemogočne krošnje

samozavesti in samozadostnosti.

Trgala sem vezi med biti in nebiti,

se odločala med cifro in možem na baje

redkem pozlačenem kovancu

na katerem cifre sploh ni, ampak le

Jesus Christ s svojimi drugari in izdajalcem.

Razmišljala sem o verigah,

hladnih in predebelih, da bi lahko tudi njih prelomila na pol,

ki me utesnjujejo, saj stiskajo mojo svobodo tako močno,

da ne more več dihati.

Plavam proti toku sredi Atlasovega morja in na 8° severne širine

mi noge mahajo v Severnem, glava pa išče onesnaženi zrak v Južnem

Atlantskem oceanu - meja gre čez popek.

Iščem se v izgubljenih savanah, svetle, sijoče, lesketave oči

pa zrejo vame in si predstavljajo raztrgane kose mojega telesa

med ostrimi zobmi, v ustih z zadahom po štiri dneve stari krvi.

Hijena me ovohava, jaz pa samo strmim v brezkončno nebo:

če je pozlačen kovanec res tako redek,

zakaj moram zanj odšteti le 12€?

Anja G.