lep pozdrav Tea,

najprej bi se ti rad zahvalil za komentar in nasvete, vendar se z njimi popolnoma ne strinjam. Vprašanja v pesmih jaz začutim kot dvom, ne vem kako naj vem da je ta ljubezen resnična,... to le pripomore, po mojem mnenju k toku pesmi, poveča strah, zaradi tega ker ne vem in se bojim,....

glede uporabe pesmi in melodije se pa strinjam, da bi lahko uporabil še kaj drugega, bom še premislil pa popravil,

še enkrat hvala

lp,

Nobody

Čer.

Nisem mislila, da so vprašanja prepovedana. :)

Govorim o tem, da so vprašanja zelo delikatna stvar. V poeziji. Z njimi lahko porušiš vse, kar si gradil ali pa so ti dejansko v pomoč oz. pripomorejo k dramaturgiji pesmi. Ne bi jih jemala tako samoumevno. Ko se sprašujemo - sledi vprašanje. Hm. Ni nujno. Lahko že s trditvijo ustvarimo dvom - konflikt. 

Pa tudi pri izbiri vprašanja ... kako se ti zdi?

Kako naj vem, da dotik je res dotik?

pa razlika:

Dotik je res dotik?

Ko ni kompasa, ni severa, ni juga. itd.

Mogoče preveč razlagalno deluješ v pesmi. Bom napisala - ne podcenjevati bralca. :) V konkretnem primeru, kakšna je razlika v napisanem? V pomenu napisanega? Se spremeni?

Izzivam z vprašanji. :)

lahko noč,

T

lepo pozdravljena Tea

hvala še za natančnejša pojasnila (čeprav se popolnoma še ne strinjam) moram pa temeljito razmisliti,... vendar mi je bolj jasno to kar si mi predlagala. Edino zakaj bi me motila trditev " Dotik je res dotik?" v tej pesmi, je ravno to, da je to še vedno trditev, ni toliko dvoma kot pri vprašanju, ta pesem pa predstavlja tolikšen strah, dvom, da nekako ne morem začutit brez vprašanja... Ne vem, ali se motim? - moram še razmislit

in še enkrat hvala, pri drugih pesmih bom z velikim veseljem uporabljal tvoje nasvete, poleg tega pa tudi hvala zato, da si mi dala nekaj o čemer bom lahko veliko razmišljal...

lp, 

Nobody

Pozdravljen!

Jaz sem Teine opombe razumela tako:

Kako naj vem, da dotik je res dotik? - tukaj je avtorjeva opomba (kako naj vem), ki je v bistvu nepotrebna. Ko bralec bere, se vprašanje pojavi v njegovi glavi.

pa razlika:

Dotik je res dotik? - deluje bolj prečiščeno, zgoščeno, brez balasta.

Enako naprej, ko se avtor sprašuje po smeri.

LP, mcv

(pa nisem tako pametna, da bi sama to pogruntala. Naučili so me na pesniških delavnicah.)

Ja, modricvet. Tja sem se nagibala. Se opravičujem, včasih imam še probleme s točno razlago tistega, kar mislim. :)

Torej kot je modricvet napisala - bralec prebere pesem in se vprašanje (najbrž) postavi v njegovi glavi. Torej bralec umetniško delo (naj bi) reflektiral v sebi.

In z vprašanjem - kako naj vem, da je dotik res dotik? - tukaj dodajaš precej svoje osebne note. In lahko da se bo bralec zato težje sam našel v tej konkretni pesmi. Ker ne nagovarjaš njega, ampak sebe. Ravno zaradi stavka - kako naj vem. 
Bralcu bi bilo zadostno, če bi napisal -
Dotik je res dotik?
Razbremeniš ga svojega doživljanja.

In tukaj se spet odpira vprašanje. Koliko pa lahko dodajam svoje osebne note v umetnosti, konkretno v poeziji?
Doživljanje je seveda tvoje, moje oz. vsak dojema stvari na svoj način in zato so ta doživljanja žlahtna.
A vendar - ko pišemo, ne pišemo samo zase (govorim o poeziji, ki se jo objavi).
Torej ko pesem objavim, ta ni več samo moja. Namenjena je nekomu - bralcu. Zato je vedno dobro imeti delček misli tudi na bralcu. 
Ker je potem pesem tudi lažje dostopna nekomu.
In hkrati se po drugi strani ne preveč opirati na bralca, ker potem lahko ne izhajam več iz sebe. In nastane delo, ki ni pristno.

Krogotok bi rekla, je to vse skupaj. :)
Te nianse, ki so na prvi pogled absurdne. A ravnovesje pravijo, da je najboljše in najtežje doseči. To je pa izziv umetniku?

Upam, da sem razumljiva in da nisem preveč zašla. :)

lepo soboto,
Tea

lepo pozdravljeni Tea in Modricvet,

zelo sem vama hvaležen za to dodatno razlago, ki mi je še bolj razjasnila vajine nasvete,  vendar še vedno nisem prepričan, oz. bolje rečeno, kako vem, kdaj je preveč, in kdaj premalo osebno?... Pri tej pesmi ne vidim da bi bilo preveč, mogoče ravno zato ker sem jo sam napisal, ne vem?... ampak a ne ko bere bralec to vprašanje, se on sprašuje, ne sprašujem se jaz,... ker je on ta prva oseba ednine, ko jaz berem pa sem jaz ta oseba,... meni se zdi da to ravno približa pesem bralcu,... nevem,...

res je da sem mlad pesnik, mogoče svojeglav, vendar res želim razumet zakaj je nekaj tako kot je, oz. zakaj je bolje, ker samo tako bom lahko to tudi pravilno uporabljal,...

hvala, še enkrat

in lep pozdrav,

Nobody

Hm.

Bom poskusila drugače.

Pesem je vedno osebno izpovedna. Tudi če ni v prvi osebi, tudi če ni o nas samih oz. lahko pišemo o nekom drugem, a so tudi naša opažanja vedno prisotna.

Gre se za patetiko (pretiranega čustvovanja).

Recimo pesmi z ljubezensko tematiko. Hitro lahko preidemo v kliše. - Kako te ljubim, že ptički žvrgolijo. Čemu si vsa hladna do mene? Tvoja ljubezen me je ubila itd. Besedne zveze, ki so že prežvečene. In ne delujejo sveže. - Tak se mi zdi tudi začetek tvoje pesmi.

Vse zgodbe so bojda že napisane. Kako jih povemo, je pa druga stvar. Vsak doživlja ljubezen drugače, strah, smrt ... Torej nam je to lahko v korist. Naša čustva in doživljanja so nam lahko super orodje za ustvarjanje. 

No, nisem te hotela v ničesar prepričati. Pesem je tvoja in lahko počneš z njo karkoli hočeš. :)

Če ti ne klapa z mojim videnjem, ni nič narobe. Vsak bi najbrž komentiral drugače. Na tebi je, da vzameš, kar misliš, da je dobro. In če misliš, da ni dobro, potem ovrzi. :)

lp, Tea

Tea,

hvala, bom premislil

lp,

Nobody