Ko misel postane mi beseda,
razprostre se mi nebo.
Ko beseda postane proza,
vprašam se: »Kako?«

Ko proza rodi se iz srca,
tiho v noči zaželim si te.
Vem da živela bo za naju oba.
ti duša moja, sam Bog ve.

Beseda na dlani se iskri,
vem, da moja bo ostala vsa.
Za ščepec upanja se bori
ta svetla zvezda biserna.

Amina