Gledam, pa ne vidim.

Živim, pa ne čutim.

Nad mano visi senca,

stopinje so tako prazne,

da niti ne vem, kam vodijo

ko moj pogled

se vedno znova izgubi

v hladnosti sveta.

Skozi zatečene oči iščem resnico,

ki je ne morem razumeti,

ko moje ohromelo telo

tava v večni mesečini.

Kot zrak potrebujem tvoje besede,

da izsušijo odvečno vlago z mojih lic,

pod katero gnijem,

potrebujem jih,

da temi odvzamejo moj obraz,

da nekje bo zame spet žarek svetlobe.

A moja ušesa ostajajo lačna,

ko dan za dnem

nebu šepetam molitve

v želji, da jih nekje ujameš,

ko v brezčasju gnezdim na verandi,

da ne zamudim,

da v pogled ujamem

utrinek tvojega odgovora,

potem bo moj korak

spet dobil ime.

Neni