Na debeli veji sedim,

noge mi bingljajo

navzdol proti zemlji,

nimam piščali

in nimam kratkih hlač

in ne pojem si glasno

pesem, da bi odmevala

preko hribov in dolin,

nisem Kekec,

a tudi Mojca ne,

vidim v daljave

pobeljene hribe,

a meni je toplo,

čeprav je jesen

in bi moralo biti hladno,

da bi vsa pokrita

okoli obraza

vratu in rokavic

maširala proti cilju.

Še vedno sedim

in zbiram pogum,

dokler me lastnik

ne odreže z motorko.

IŽ-lev