Sjećanja

Željela sam, vjerovati

u lijek vremena

pijući ga,

iz šolje pune studena.

A studen je boleo

uvučen u kostima,

u samotnim, maglenim jutrima,

dok su se

javljala sjećanja.

Sama sam. Tako, sama..

I hladno mi je ......

Otvaram prozor,

da se ne lomi mutno sunce.

Udišem ga..

Možda se otopi led.

Ponovo uzimam lijek,

jer, bol se vraćala,

kao

prokleta reuma

u vremenu

prije

kiše.

 

 

branka

Komentiranje je zaprto!

branka
Napisal/a: branka

Pesmi

  • 17. 01. 2014 ob 07:38
  • Prebrano 707 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 156.77
  • Število ocen: 8

Zastavica