Ko sem šla

izven sebe,

ko mi je uspelo

gledati na ta svet

kot iz daljav,

ki niso v mojem

telesu,

se mi je zdel zanimiv,

na vsakem koščku dežel

drugačne navade,

drugačni ljudje,

le tega nisem razumela,

zakaj so včasih tako otožni,

na enem koncu,

medtem ko drugje

z nasmehom

prenašajo revščino

in se zraven še smejijo,

še sem zunaj,

moja duša v duhu

odkriva in se čudi,

in potem,

proti večeru

se sklopim skupaj

in po človeško zaspim.

IŽ-lev