Tam daleč v zastrtem, oglatem obzorju,
kjer najin je nežni odmik še doma,
razlila sem bit in predala se morju,
ti pa si mi lepil odkruške srca.

Pretesne obrobe sva zunaj pustila,
prinesla v naročju pradavni šepet.
Ne da bi hotela, pred sabo sva skrila
površne zaznave, frenetični svet.

Ko najino sonce pregrizne obala,
v čerí nadrobljene ponikne moj krik,
boš vedel, da nisem nikoli lagala.
Žge zgodba brez konca. Tolaži dotik.

Lidija Brezavšček - kočijaž