ko moje priprte, utrujene oči
zagledajo dan,
njegov začetek in vlago v zraku
se v ritmu mesta spustim
v pogovor čevljev
ki peketajo po mestu
očitno si imajo veliko za povedati
in poznajo ogromno besed

in se v ritmu mesta spustim
z dolgotrajnim vdihom
drugačnim od prejšnjega,
čistim kljub polnim pljučem nikotina
in podobnih zračnih proizvodov
polpretekle zgodovine
kot da bi šibre, ki mi
drugače neprenehoma prestreljujejo pljuča
izginile
s sireno prihajajočega vlaka
in vrveža zaspanih
in zmedenih senc včerajšnjih ljudi

in se v mesto spustim.

za šankom smo
vedno smo za šankom
s prijatelji,
za katere sploh nisem vedela,
da obstajajo
do trenutka poprej

imam ogromno prijateljev.

noč ima nešteto ur
in še več dni
natakar se mi nasmehne
vedno se nasmehne
ne razumem nasmeha
a mu ga vseeno vrnem
vedno mu ga vrnem

ko me obrne krog sonca po nebu
se izgubljam med hiškami in po
tlakovanih tleh
iščem sledi svojega včerajšnjega jaza
med kapljami, ki se ne imenujejo dež
in v svetlobi, ki
je moj fotoaparat ne priznava

v Sarajevu teče čas
počasi

kai