Zavel je morski piš prek' trat zelenih,
prek' jezer, gor in skozi grajske line,
z bolj sladkim od 'zgubljene domovine
mi duhom, po dneh davno pozabljenih.

Kje zdaj je misli sled otrok poštenih?
Kam ogenj je uplahnil, ki ne mine,
pa dasiravno vaške starešine
čarovn nam prav'jo štor'je utopljenih?

Ujet v norosti Erosa zablode,
poeta dušo srž prevel Zefirja
je, da 'če v ver' Vergila pisat ode.

Loveč ljubezen, ki nikdar ne bode,
razklano bit poeta le pomirja
lepoti vdanost krute mu usode.

Staroslav