V večji škatli

so zložene

manjše škatle,

v veliko vem

kaj dati (nogavice ali rokavice)

za najmanjšo pa ne vem,

morda je mišljena

za zlato,

za srebro

ali kar za okraske,

katere se ne ve kam

jih dati,

ker so povsod moteči

in izgubljeni,

tako pristane notri kič,

ki ga morda uporabim

enkrat ali dvakrat,

drugače pa ga imam

enostavno zato,

ker ga imam.

Ne natikam ga drugim,

a tudi sebi ne.

Ostajajo kot ikone

spravljene v najmanjši

škatli,

ki ne zavzame

veliko prostora.

Ostale so že zasedene,

njih ni bilo težko napolnit,

v drugo dam zdravila,

proti fobiji ljudi,

da me ni strah

kadar hodim

po tem tujem

domačem svetu.

Aja, še to,

v eni od škatelj

hranim cigarete

za tiste čase,

ko mi bodo zmanjkali,

takrat bom odprla pokrov

in si z nasmehom

prižgala enega.

Ostali bodo počakali

lepo pokriti v pleteni škatli.

IŽ-lev