enaA

V sicer dobri prostoverzni pesmi zmoti ena rima - ali je potrebna?

LP, mcv

Levcek, lepa pesem.

Mogoče si rimo na "smeh" že odpravila, ker je ne vidim, ostaja pa rima v prvi kitici, ki s svojo ritmičnostjo napoveduje rimano pesem, pa je vendar nadaljevanje v prostem verzu. Boljše bi bilo, da bi bila vsa pesem v prostem verzu.

Tam kjer je sonce popilo morje

se je praznina napolnila z bolečino

še privid se spremenil je v sipino

in jutro je utonilo v brezbrižnosti.

Prisluhnila sem sebi, ne slišim ničesar,

vse je prazno, mlačno

v ustih grenak okus

pozabljen smeh

v glavi je le boleča praznina.

Le fasada, zobje se mi režijo,

ko duša ostaja zaklenjena.

Nekoliko preveč poudarjeno zveni "sebi" v  "prisluhnila sem sebi".

Na več mestih imaš besede, vezane na pojma praznine in bolečine. Boljše bi bilo, da ne bi bilo toliko ponovitev.

Lp,

Jupiter!

Tam kjer je sonce popilo morje

se je napolnil zamolkel glas     (se je praznina napolnila v zamolkel glas)

še privid spremenil se je v sipino

in jutro je utonilo v brezbrižnosti.

Ničesar ne slišim,

vse je prazno, mlačno

v ustih grenak okus

pozabljen smeh

v glavi je le izkljuvana sredica.

Zobje se mi režijo,

ko duša ostaja zaklenjena.

Popravila sem in me zanima kako se ti zdi

lp,

Mateja

V redu si preoblikovala:)  Še nekaj predlogov, če ne posegajo preveč v tvojo osnovno predstavo o pesmi. LPJ

Tam kjer je sonce popilo morje

se je napolnil zamolkel glas /je praznino napolnil zamolkel glas

(še) privid se je spremenil v sipino

in jutro je utonilo v brezbrižnosti.

Ničesar ne slišim,

vse je prazno, mlačno  (potrebuješ "vse je prazno"? praznino je namreč napolnil glas)

v ustih grenak okus pozabljen smeh

v glavi je le izkljuvana sredica.

Zobje se mi režijo,

ko duša ostaja zaklenjena.

Popravljeno Jupiter in hvala

lp,

Ker sicer v pesmi uporabljaš ločila, bodi pozorna še na te popravke:)

Tam, kjer je sonce popilo morje,

je praznino napolnil zamolkel glas,

privid se je spremenil je v sipino

in jutro je utonilo v brezbrižnosti.

Ničesar ne slišim,

vse je zadušeno, skrito,

v ustih pozabljen smeh,

v glavi izkljuvana sredica.

Zobje se mi režijo,

ko duša ostaja zaklenjena.

Kar tako naprej! :) LPJupi

Velikokrat pesem nastane kot preblisk, in v svoji hipnosti, če doseže smiselnost in jasnost s svojo vsebino, kot da bi bila dorečena tudi glede sloga.

Ob prvem branju pesmi, prav ta izredno močna vsebina, je zakrila rahlo robatost glede sloga pisanja in veseli me, da si to odpravila.

A ponovno se vračam na vsebino pesmi, ker ponuja neki nov vidik samotnosti, rekla bi, da skozi lastno zaklenjenost, danes tako vseprisotno a neprepoznavno, ali še bolje zanikano.

Bravo!

l.p. Ida

Hvala Ida za komerntar in vse lepo lp,