Tišina v meni
sliši snežinke.
Nežno,
prekriti zadnji
cvetni lističi.
Iz beline
tolče
žamet umirajoče vrtnice,
drhti
minljivost lepega.
Nepobrani sadeži
pod težo zvitih vej,
s sramom se nudijo
toplim dlanem.
Še zadnjič,
trgam
ledeno jabolko,
še zadnjič,
hranim lakoto s sladkostjo ponujenega,
za mene,
prepovedanega.
Še zadnjič,
v tišini sebe,
slišim
belo rapsodijo življenja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!