Nasmeh
Njen nasmeh iz zrelih jabolk
je pridišal mimo okenske police
in sedel na vratno krilo.
Nisem ga uspel ujeti.
Tako izmuzljivo se je prerinil
skozi nabrane kodre pisanih zaves.
S prekrižanimi nogami je bingljal
in mešal zrak, ki je pozabljen ždel v kotu
in pretakal pesek po preozkem grlu.
Njen nasmeh ni hotel stran,
čeprav sem si na trenutke to želel.
Želel, da bi postal vsaj malce nesramen.
Da bi me brcnil v oko,
tako bi vsaj vedel,
zakaj imam zalite veke.
Ostal je,
čepeč na vratnem krilu,
z dolgo senco,
ki je niti krpa ne bo mogla izbrisati.
ta nasmeh je moral biti precej kisel, ker je za njim ostala neizbrisljiva senca ...
ampak pesem prenese vse.
Lp A
ostal je samo njen nasmeh, ki ga spominja nanjo. Zato ga želi izbrisati.
Mu bo uspelo?
Hvala za komentar,
lp
Vsekakor je uspelo pesmi, ki na svojski način prikaže zavezanost spominu. Pesem beremo z zanimanjem, saj nas pritegne tok besed, ki niso naključne, prav previdno so izbrane:
Želel, da bi (nasmeh) postal vsaj malce nesramen.
Da bi me brcnil v oko,
tako bi vsaj vedel,
zakaj imam zalite veke.
Sprijaznjenje, resignacija. In spomin, ki ga p. s. pravzaprav niti noče izbrisati.
LP, lidija
Lidija, zelo mi je všeč tvoj komentar in izpostavitev stavka oz. verza, ki kaže prav na to, da pesem ves čas govori o nasmehu.
Hvala za podčrtanko! Zelo sem je vesela!
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 08. 01. 2014 ob 19:49
- Prebrano 1220 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 639.57