Ko stojim na eni nogi ob železniški progi,
sem verjetno videti, kot da poznam vse skrivnosti tega sveta.

V resnici razmišljam o pobeglih ribah in žabah,
oči pa skrijem za zaveso globokega hrepenenja.

Vsakih nekaj minut prestopim z noge na nogo.

V želodcu mi kruli, ko si ne morem izbiti iz glave ribe, ki sem jo izgubila včeraj.
Verjetno je kriv prekratek kljun. Ali pa begajoč pogled.

Vlak se ustavi pred mano.

S težavo zložim krila, da se lahko vkrcam.

Peljem se,

pa čeprav s praznim želodcem.

Helena Zemljič (MalaSenca)