Prihajal si k meni, mesec,

v svetlih nočeh

in blede misli plemenitil,

dolgo je že tega,

oblačno je nebo,

ki sem ga naložila nase,

preko blazin vsakdanjih megel

ne sežeš več,

da me razliješ v hrepenenje

in se narišem dragemu na kožo.

Zaprta sem v dolžnosti,

ki mi jih nalaga trop

in le še kakšno redko noč

zatulim proti tebi v prošnji,

da me pobarvaš v barve pravih črk

in vzbrsti beseda v tolmunu,

v katerem jo prebereš

in odneseš na nebo,

da pade nanj v mesečini,

zmehča beton,

izlit na noge vseh njegovih sanj,

zlošči se kocka v kateri biva

in jo pokriva patina,

da zopet bereva drug z drugega v siju,

tudi, ko je mlaj.

pi - irena p.