Rad bi verjel

a si čedalje manj upam

staviti na upanje in sanje

ker se z vsakim jutrom

vse skupaj čedalje bolj razblinja

zaman v jutrih prebiram tvoje besede

ker nobena od njih ne govori

kar upam in sanjam

in govorim o dotiku in poljubu

o besedah ki bi meso postale

in nekako se mi zdi

da tvoj dotik in tvoj poljub

so le obujanje preteklosti

da jih nikoli več ne bom živel

pa četudi ne

sem pa jih nekoč

in za to sem ti neskončno hvaležen

za vsak poljub na moj starikavi obraz

za vsak dotik mojega telesa

za sleherni trenutek

tebe ob meni.

igor žuravlev