Črvine dehtečega dima

odpirajo poti v svet  sandalovine,

brezslišno se razsuje čezme

neviden prah molitev,

slutnjo resnice srkajo vse kožne pore,

dlani krenejo v snidenje

kot krila enodnevnega metulja,

v hvaležnosti ostanejo zaprte v tiho mirnost,

glava klone kakor cvet pod težo žametenja,

dotakne jagodice prstov,

s srede čela se odlepi rdeč madež,

razbit v droben prš

kapne

v brezčasnost,

v reko vseh podob,

zmrazi me,

reže vek spustijo vame sliko okna,

rožnate lovke zore

rišejo po njem svetljenje v polmrak jutra,

pojoč glas oranžnosti odnaša v bledenje,

zven vse tišjega zvončkljanja kaplja nanj,

po licu zdrsne solza

in odplakne sen.

Namaste.

pi - irena p.