Olajšano se zazrem skozi temo,
kadar so redke luči le medli obrisi
in ni več ničesar, kar bi razsvetljevalo
neznanko ob poti.

Pustim, da gre mimo in se ne ozrem,
ker na njej ni niti nasmeha,
ki bi bil vreden luninega odseva.

Tudi božične luči so ugasnile s koncem praznine
in ogromne bleščeče panoje
je lažje spregledati kot sveče,
ki bingljajo z dreves.

Slišim oddaljeno šklocljanje.
Mogoče so to zvoki odtisov v blatu
ali pa padci sence v jarek.

Poplave sredi zime.

Helena Zemljič (MalaSenca)