Samo nekdo

me je mimogrede prebral,

je mislil,  da me razume

in bilo je narobe,

ni vedel, da je svet

lahko tudi drugačen,

kakor ga sam pozna,

da na videz vse teče mirno,

da je časa na pretek.

Je poskusil drugi bralec

in znova ni razumel,

le ti ki pišeš

in spoznavaš drugačne občutke,

ti me boš razumel,

tebi bom lahko pisala

in besede bodo našle

svoj pristan,

kakor letalo,

ki varno pristane

in čaka na novi polet,

koder si že davno postal

ti edini pilot

in jaz edina stevardesa,

brez potnikov

si pripravljava prigrizke

in letiva mimo neba,

skozi bele oblake

razmišljava kaj se bo prikazalo,

katera reka bo tekla

in čigava je zemlja,

ker najino je nebo.

Svobodna sva

in letiva še višje

kot jata ptic,

hitreje, ker nama se mudi,

sva se pogovarjala

da pristaneva v paradižu,

da se ustavima in pogledava,

kjer bi si ogledala

novo stanovanje,

dokler ne pogrešava pravega

in znova prideva nižje,

ti zložiš krila

in jaz stopam

po ozkih stopnicah

s ključem v roki.

Končno nekdo razume.

IŽ-lev