ne traži me vrtom
gluhi su dvori
ceste su niz tamu
noćnu otputovale
ne govori
niz polje beskrajno
ne pitaj je li sve
jednom počelo
i hoće li sve
jednom nestati
ne dozivaj kroz dane
ne cvili u noćima
nisam otputovao
samo iz ljiljana bez mirisa
samo iz druge tišine
ne mogu stići
nisam zalutao
ni nestao nisam
ni zastao na novoj
matrici svemira
tek netko u meni želi
zablude isplakati
i zaplemtjeti krilima
na novom putu
postojanja
Pesem, v kateri tisti, ki izginja, dokazuje svoj obstoj. Druga matrica vesolja, vzporedno življenje? Pesem je melanholična, čeprav obeta soobstoj dveh, ki se pogovarjata izza vonja lilij, za nemostjo druge tišine ... Čestitke,
Ana
Ana, veliko mi je zadovoljstvo. Počašćen sam ovim komentarom.
Lp,
mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!