V mehkobo jutra

pronica pramen svetlobe.

Dotika se stekel

in rosa drsi,

drsi med priprte poglede.

Svetlikajoči se delci sledijo

toplemu izdihu.

Peneče lebdijo.

Med valujoče sanje legajo rjuhe

in raznežene blazine ohranjajo slike.

Stapljam se.

Kipeča misel

se oprijema nabranih kril,

ki delijo prostore.

Slane kaplje polzijo

in pege se lepijo na zasanjana čutila.

Dotik vzvalovi posteljni baldahin,

da mehko pada,

pada.

V prosojnost.

Tam, izza tihih pogledov

začutim pomen neizgovorjene besede.

Prepleteva prste, da ohraniva  smisel.

Veličino.

Ljubezen.

Martina Pavlin-Essentia