Klic svetlobi
Ples v divjini rani mojo dušo,
saj v divjini veliko je zveri
in moja duša je prekrhka,
prekrhka za take stvari.
Zvezi premočne so zanjo,
premočne in preveč jih je,
saj vse jo hočejo doseči,
iz nje iztrgati vse.
Duša premehka je,
ne more več naprej,
ni sonca, svetlobe,
da mogla bi k njej.
Noč je le nasebna senca - cela druga polovica zemlje, je ta čas v celem dnevu, ne gre kot nam namigne sskj, da ob ščipu vidimo celotno površino meseca - kot, da je sonce žgoče okrog in okrog in da bi to lahko bilo dobro ... pomirjajoče je to, da je svetloba doma vedno na isti strani meseca, in da ji to pot do sonca včasih prekrižamo mi, mislim na zemljo, merkur ali venera, prah pustimo, tega bo duša poznala ... lepa pesem, spet
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rdeča lička
- 01. 01. 2014 ob 22:21
- Prebrano 724 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 65.02