Odlična pesem, vendar menim, da bi se pesem skoraj morala končati že tukaj:

Podari mi pogled

pa še enega, a nič več!

In mi sledi

-na vrat na nos-

v skrivnostne meglice.

Tam se bova iskala,

v hlad puhala

sive obročke vlage

in upala,

da sonce nikdar ne vstane.

Vse ostalo je odveč, balast, neko razlaganje, ki pesem obteži. Pesmi ne pusti dihati po svoje.

  Lp, lidija

Najlepša hvala, zdaj ko ste omenili, moram priznati, da se zares sliši precej bolj smiselno brez zadnjega dela. 

lp, x

Seveda, portal pesem.si ima to prednost, da pesnik lahko kadarkoli spremeni, izboljša, dodela pesem, lahko upošteva kakšen nasvet članov ali urednikov, lahko se gre "delavnice", lahko pa ostane na svoji poti, ki si jo je določil in ne naredi nič o tega. Kakor želi in v tem je vsa stvar.

 Ko zdaj berem tvojo pesem, šele vidim, da je bilo vredno omeniti možnost skrajšanja, ker si tako dobil dober zaključek. Zgodba, ki govori o nečem zaprtem, o čemer pesniški subjekt razmišlja, da obstoji boljše zavito v meglo, tako dobi dispozicije za večplastnost. Želja, da sonce ne vstane, recimo v pesmi ni negativna, saj je trenutek v megli dragocen ... Po drugi strani pa je že megla simbol za mračnost in nejasnost, goljufijo in laganje samemu sebi in drugim, zato bo pesem izgubila  sedanji naboj šele, ko posije dejansko sonce. Kaj pa je sonce tukaj, je pa že drugo vprašanje ...

  čestitke.

  lp, lidija