postavim se na topel zimski prepih

kosti bi mi morale šklepetati
pa čutim le lase ki se mi lepijo
na ustnice
ničesar več ni
niti snega
ki pada le v meni
tako da zveniš zamolklo
ko kričiš pred mojimi očmi
ničesar več ni
ponavljaš znova in znova
in vem kaj hočeš povedati
pa se ne morem upreti vetru
ki me odnaša … vedno višje in globje
ničesar več ni
moje želje pa plavajo
daleč od mene
pustim da razpadejo
in
ničesar več ni
sneg mi je zametel misli
in če zaprem oči
izgineš
ničesar več ni
samo jaz
lebdeča
brez cilja
se sprašujem
si človek
če si ničesar ne želiš?
ničesar več ni
ničesar
veter
topel
pretopel
zameti snega
smehljaj

Helena Zemljič (MalaSenca)