Za prejšnjim korakom

grem naprej.

Premikam nogi.

V počasnem tempu

se približujem cilju,

v trgovino po hrano za telo,

medtem ko duša hodi

vsa zamišljena v tišini,

besede,

ki jih imam v mislih,

še dobro da so tihe

in ne govorim na glas,

kot kakšen čuden samotar,

ki se nima s kom za pogovarjat,

pa kar vsevprek govori

sam s sabo.

Grem naravnost,,

potem zavijem

na levo,

potem nazaj znova enako.

V ritmu korakov

se nevidno

predam domišljiji.

daleč, takšna je pot

IŽ-lev