Vse razen ene
Morda je res,
da je veliko besed
že dolgo napisanih,
da tudi jaz
ne bom izumila
nobene takšne zgodbe,
ki jo bralec so sedaj
še ni slišal, ni prebral,
vprašam se,
čemu potem sploh
pritiskam črke na ekran,
čemu razmišljam
da bo prišlo ven
iz mojih misli
nekaj posebnega,
sem morda res tako naivna,
hote in nemirna,
da enostavno moram
O ljubezni, o samoti,
o sreči ali žalosti,
o občutkih vseh vrst,
o vsem kar zmorejo
možgani mislit,
včasih me zanese
na črno stran,
takrat resnično postanem
slabe volje.
Ja, skoraj vse je že napisano.
Samo ena pesem mi še manjka.
Potem bom zaprla zvezek
in nehala izpovedovati
samo sebe
Potem bom zaprla zvezek
in nehala izpovedovati
samo sebe
Ja. Pesem kot izraz notranjega. Samo še eno pesem - kot nekakšna odvisnost. Umetnost kot terapija. Korak k iskrenosti do samega sebe, čeprav kasneje nisi več sam. Oz. sam sploh ne obstajaš več. Edini trenutek, ki ga živimo, je zdaj. :)
Res je.
vse dobro
Pozdravljena Tea,
hvala ti za tvoje vzpodbudne besede, res je pisanje tudi neke vrste terapija,
pa če se tega zavemo ali pa ne..
Želim ti lepe praznike in vse dobro v NOVEM LETU 2014.
Pozdrav
Irena hope
Ja, umetnost, jaz pravim, je kot ocean, ki mu ni in ni konca. :)
Irena, čudovite praznike tudi tebi in v novem letu obilo navdiha, radovednosti, sreče in ljubezni. :)
Tea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 28. 12. 2013 ob 04:48
- Prebrano 674 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 179.22
- Število ocen: 6