in vsi duhovi.

Tak je tudi moj pogled, moje dojemanje..

lp

Od prvega kvarka, ki se je začel širiti v vesolje smo povezani v eno. Kako to kdo poimenuje mi pravzaprav ni mar. Smo delčki tega stvarstva in če vsak delček dobro deluje, je tudi vso stvarstvo zdravo. Torej je res vse odvisno od nas, od tega kaj počnemo, kako razmišljamo, mi smo tisti, ki oblikujemo, tudi boga, če hočete, potem pa smo božji delci in je on v nas in mi v njem,  kot smo atomi v vesolju in je vesolje naseljeno v nas. Skratka vsi smo Povezani. Pa vendar vsak zase svoj svet. Unikaten.

Ergo sum

Samo privid smo,

rojeni v svetlobo,

brez nje

nič znanega očem,

le misli

se vrtinčijo,

zlivajo,

zgoščene

postanejo spoznanje,

počijo v siju,

spet se vidimo,

dotikamo,

poljubljamo,

ne razmišljamo,

da se ne razblinimo

v vse,

edinstveni,

tako radi sami

svoji.

Lep večer vsem

Se strinjam z obema. Je pa pesem spodbudilo spoznanje, da si ljudje v resnici ne želimo spoznati znanstvenega odgovora na svoje zakaje, kajti ti odgovori so običajno res taki - znanstveni, suhoparni, enačbe, protoni, nevtroni, elektroni, temna snov, strune in vse ostalo. Ljudje že od pradavnine hrepenimo po zgodbi. Po Zgodbi. In te nam vesolje in vsa znanost ne bosta dala - le sami si jih dajemo, prav tako že od pradavnine. Nekatere teh zgodb so se sicer hudo izkrivile, popačile in povzročajo še danes veliko gorja. A vse to je prišlo iz nas.

http://www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042430249

Hvala za članek, Okto. Zelo zanimiv in naporen za branje oz. razumevanje. Kvantna mehanika je nekaj, česar še vedno ne razumem dovolj (za povprečno razumevanje, kot recimo vsi razumemo, da je jabolko padlo dol in ne gor zaradi sile težnosti). Pri Greenovem Čudovitem vesolju sem se ustavila ravno tam, malo po Planckovi konstanti, kjer se najbrž začne bistvo teorije superstrun. Zelo težko mi je bilo ves čas imeti v glavi oz. si predstavljati vse te potencialne superpozicije tako rekoč nevidnih delcev, doumevati, da niti "delec sam ne ve", ali je ali ni oz. kakšen je in kakšen ni ... Podobne težave imam ob branju tega članka, saj si tudi kaj iz čisto navadne realnosti težko predstavljam (npr. računalniški bit). Spominjam se (iz Greena) primera, da kvantna mehanika določa, da če bi človek imel na voljo neskončno časa, v katerem bi skušal preiti naravnost skozi zid, bi mu vsaj v enem poskusu to uspelo. Tega z osnovnim znanjem "realne" Newtnove fizike ni mogoče razumeti. Ali ukrivljanje prostor-časa. Itd. Stvari, ki me zanimajo, a so mi težko dosegljive zaradi slabega predznanja (saj - kdo pa se je učil o kvantni mehaniki v srednji šoli?; imela sem tudi to smolo, da sta me tako v OŠ kot v SŠ poučevala profesorja, ki nista (znala/hotela) razložila ničesar in je bila fizika zame orjaški bavbav, edini predmet, pri katerem sem dobivala trojke (v OŠ) in cveke (v SŠ). In če se vrnem k vprašanjem, ki mučijo ljudi, ki jih zanima astronomija: ali lahko na podlagi kvantne mehanike rečemo, da veliki pok v osnovi ni "vedel", ali se bo zgodil ali ne, in ga je torej moral nekdo "opazovati", opraviti "meritev", da se potem JE zgodil? In kdo bi tisti opazovalec bil? To bi lahko hitro vodilo v kako teorijo kreacionizma, verjetno pa je moje vprašanje - s kvantnomehaničnega vidika - povsem napačno zastavljeno, najbrž poenostavljeno. Skratka, bilo bi se krasno čisto laično pogovoriti s kom, ki to obvlada in bi mi razložil korak za korakom vsaj osnove KM, da bi si vsaj določene stvari lahko predstavljala zatrdno, torej ne samo tisti hip, ko jih berem (hehe, ali ni to pravzaprav "kvantnomehanično branje"?).

Bi pa rekla, da članek v osnovi potrjuje razmišljanje v moji pesmi. :)

jaz bi pa izpostavi tole:

v vesolju smo že.

sicer bi rekel, da pesmi manj verjamem kot komentarjem

- vidi se, da gre za sestavljanko, začetek pa vse do konca ne nakaže le inrovertirane analize nedohodnih daljav ... Glede na pohodnost teh površin, bi svetoval malo več prepoznavnosti lastnosti in popravici teže. taekrat jo čutim kot lep trebušček, ki sem ga že izstavil. saj v pesmi je polno nekaj lepega, a me ne prepriča s svojo živostjo in pa seveda predvsem eteričnostjo med znanstveno mislijo in tisto našo, romantično. Morda res lep material za zavihat rokave in poiskati vesolje, res svoje. konec mu priznam, da je svoj oziroma spet originalen. je pa suh, bolj kot čaj v gostilni z okni pripeti na rob vesolja.

lp

lp

Pesem "pesniško" govori isto kot komentarji, Ruj. :))) Kako pa to bralec začuti (ali celo: verjame - ne verjame), pa je odvisno od njega, bralca. Da ne rečem - od njegove domišljije. :)))

Ja, Aleksandra. Zato, ker članek potrjuje razmišljanje v tvoji pesmi, sem ga tudi prilepil :)

Lp

Vedno me je fasciniralo, in me še zmeraj, zakaj nekatera vprašanja "izgubijo" ves smisel, ko nanja zadovoljivo odgovorimo?

Fizika se ubada prav s tem. Pošast iz Loch Nessa ali plavajoče gume? Je vesolje ustvaril Bog ali trk dveh 12-dimenzionalnih membran?

Kvantne fizike, po trditvah Feynmana, morda najbistrejšega fizika 50-60 let, ne razume nihče. Vprašanja, ki jih (Kerstin) naštevaš so večinoma neodgovorjena - vsaj ne na način, ki bi 'filozofsko zadovoljil'. 

Gravitacija, ki jo vsi tako dobro poznamo, je pojasnjena že tristo let. Še vedno pa pojma nimamo, zakaj je, kar je. Zakaj kamen pada? Ker ga privlači Zemlja. Zakaj ga privlači Zemlja? Ker ima maso. Zakaj se mase med seboj privlačijo? Ker je prostor-čas ukrivljen. Zakaj je prostor-čas ukrivljen? itd.

So nekatere stvari, ki jih je treba sprejeti kot dejstva. Fizika poskuša zreducirati nabor osnovnih dejstev (teorije poenotenja..) ampak vedno jih ostane več kot ducat. 

Da bi reducirali še bolj, potrebujemo večje in večje naprave (CERN, Hubble,..) ter več in več matematike. Logično je, da bo enkrat preseglo vse razumne okvirje (če jih že ni), potrebno matematiko bodo kmalu razumeli le še računalniki. 

Ali bomo kdaj vedeli odgovor? Večinsko mnenje trenutno je odločno NE! , lahko pa da se seveda motimo. Tudi na to vprašanje verjetno ne bo nikdar pravega odgovora.

Kerstin, pa glede kvantne teorije:

Fizikom ni zdaj več fascinantno, da je lahko delec 'na več mestih hkrati', temveč dejstvo, da je hladilnik 'samo na enem'. 

Ta prepad med kvantno in klasično realnostjo je velika uganka. Na kratko je ključen pojem 'measurement problem', z njim pa se veliko ukvarja filozofija znanosti, nekoliko manj pa fizika sama.

Najmanjši delec snovi klasično opišemo kot malo kroglico, ki ima koordinate v prostoru (X,Y,Z) in neko maso, naboj ...

Kvantno gledano pa najmanjši delec snovi ni mala kroglica s koordinatami X,Y,Z temveč 'nekaj', kar je kot nekakšen oblak 'nečesa', in tisto nikdar ni na nekih določenih koordinatah X,Y,Z.

In če imaš dve taki 'nečesi', to nista dve kroglici, ampak seštevek dveh 'oblakov'. In ta seštevek je lahko tudi - nič. Kot valovi, ki se med seboj izničijo, če pride dolina na hrib. Izkustveno si tega 'nečesa' ne znamo predočiti, znamo pa ga natančno matematično opisati in izračunati, kaj se bo zgodilo v neki situaciji. Če recimo dva taka 'nečesa' trčita med seboj (CERN,..) ali pa če nič eksplodira in nastane vesolje..

Lawrence Krauss, Universe from nothing

lp, Y

profesor Sean Carrol na temo 'problema meritve'

ja zanimive so matematične ekstaze, ki jih ne dohajamo več,

sam pa nisem želel toliko brskati po domišljiji, le pesem sem / tega ne znam (tako kot bi lahko), priznam / prijeti z rokami, ki imajo rokavico za orla ...

da ne odletim, čutim jo kot sredinsko - in obrat napram vprašanjem, ki se v razmišljanju o vesolju , kaj rečemo;(je logičen;) kar vsakemu vsilijo za začetek razmišljanj o vesolju - in v pesmi stojijo v tem ritmu, in pridemo do obrata - kar slej ko prej verjetno vsak (tudi znanstvanik v cernu, čeprav se mu ponujajo še bolj specialna vprašanja ...) 

pri tebi so že zavrnjena - oziroma odgovorjena - "kot drugo branje pesmi. kot pesem čez pesem"

znanost - beseda - čut

ritem v pesmi - ok zdaj lahko konec vzamem kot nek rez, ki mora delovati. tvoj ritem nalaš nima nakazil v naravnem ritmu toka torej (tudi nazaj : čut - beseda - znanost), ker gre za definiranje neenačbe, in je začetek zato pesmi izstavljen račun.

in je tisti čut (odgovori, druga pesm - zdaj nov začetek, ki pomirja, za vse, pač ne more dati osebnega izkaza, dokaza za to, pobožana vprašanja naj z roko v vsakem drugo pesem vzvalovijo - ravno toliko da ni bonaca.)

akrobatska pesem

bravo

Ob branji pesmi in komentarjev se mi je še enkrat potrdilo, kako znanost in umetnost v resnici ne sodita skupaj.

Da o veri v boga ali Boga sploh ne govorim. (Toliko, kolikor lahko jaz dodam k temu pogovoru.)

Mislim, da se znanost in umetnost lahko v neki meri prekrivata.

LP, mcv

Se strinjam z MC in mislim, da bomo do vsaj "nekakšnega" odgovora (tudi za laike) prišli samo s kombinacijo obeh ali morda bolje rečeno s kombinacijo eksaktne znanostni in neeksaktne znanosti (to zadnje je menda oksimoron, kaj, saj znanost mora biti eksaktna, sicer ni znanost? :)). Mislim tudi, da velika večina ljudi mora imeti nekaj, v kar verjame, naj bo to bog ali kvantna mehanika - lani so odkrili oz. potrdili Higgsov bozon. http://www.casnik.si/index.php/2012/08/05/zmagoslavje-iskalcev-higgsovega-bozona/

Vendarle pa se več ljudi (popravite me, če se motim) nagiba k "veri" v Zgodbe in zgodbe ali k veri brez narekovajev, ker vse to bolj(e) razumejo, kot pa k "veri" v, na primer, KM. Vzrokov je več, a verjamem, da eden od njih prav ta iz pesmi: želimo si zgodb(ic), skrivnosti, "nadnaravnosti", stvari, ki nas zdramijo na domišljijski, intuitivni, čustveni ravni (manj pa na golorazumski).

Čudovito kombinacijo znanosti in umetnosti v literaturi (vsaj po mojem mnenju) poznamo vsaj v nekaj zelo slavnih delih, kot so Adamsove knjige (O življenju, vesolju in sploh o vsem; Restavracija na robu vesolja; Zbogom in hvala za vse ribe ...) ali pa Lightmanov gospod b (superca, res priporočam!).

Meni je pa pri vsem tem branju prišlo na misel samo to, da ima umetnost pravico, da se odklanja od znanosti. Lahko si jo tudi čisto po svoje prikroji, kadarkoli hoče :) Če bi bila  (vsA) umetnost v službi znanosti ... hm, adijo pamet ;)

Ne vem..., tako na prvo žogo: znanstveniki imajo precej bolj zvezane roke, kot umetniki. Seveda so presečni deli obeh, kot je na primer vizionarstvo znanstvene fantastike v literaturi z ene strani, ali fotografije zvezdnih meglic z druge. 

Nenazadnje tudi pesem, ob kateri teče ta debatica. Sicer pa znanost od umetnosti nima kaj veliko, v obratni smeri je snovi najbrž malo več. 

Še najbolj pa se mi zdi, da morata biti v teh obeh primerih delovanja človeštva,  navdih in ustvarjalnost človeka. Najbrž tudi vztrajnost, entuziazem, itd...

Evo, pa fajn se mi zdi, da taka pesem prileti na portal in človek potem malo pomozga malo širše, in globlje od bančne luknje. ;)

Y, hvala za link, sem pogledala še dva naslednja dela. Zelo zanimivo in morda mi je zato tudi malce bolj jasno ...

Perorez, tudi jaz sem vesela kake take debate! Hja, kaj je bančna luknja v primerjavi s črno luknjo! :) Le kakšen bi bil ta naš svet, če bi velika večina ljudi zmogla, znala in želela razmišljati tako široko?

jaz bi pa takole rekel .. 

Presek znanosti in umetnosti je človek.

Dragi moji "debatniki", saj ne morem verjeti, da je že 3 leta in pol, odkar sem napisala to pesem. 

Veliko, veliko se je zame in v meni spremenilo odtlej; črna luknja se je šele napovedovala, seveda pa je, slepa od čudovite svetlobe dogodkovnega obzorja, sploh nisem videla ... Ali pa je majčkeno tudi nisem hotela videti ...

A vse, kar sem se naučila v tem vmesnem času, ko me je res treščilo "pod dno" in je bilo treba krvi (tudi dobesedno), da sem sploh prilezla NA dno, pa naj gre za psihologijo, duhovne vede, knjige, kakršna je Polje (Lynne McTaggart) in vse drugo, me je potrdilo v zavesti, da je ključ do odgovorov v sintezi, ne v analizi, torej v sestavljanju, zgrabljanju skupaj, ne v iskanju razlik in stavi meja, v enakovrednosti, ne v superiornosti določenih področij, in nemara je ta ključ bolj dostopen na intuitivni kot na razumski ravni (a nismo tega že ves čas vedeli? :)) - seveda pa ne kar tako "na blef", na slepo (vero). 

Enivejz, tu sem se oglasila - in vas še enkrat z zanimanjem prebrala - ker se je posledično tudi tale pesem malce spremenila. Objavljam torej novo različico.

En velik vsepozdrav!

Kerstin