rasvijetli me dušo
stvorih li te
il' me stvori
stvarniju
od leptira
cvijeta kamena
ili kuje bez repa
kraj trošnog kućerka
što vidpoljem
svekolikog pričina
odnekud iskrsnuše
među nas nestvarne
u stvaranju (ne)izvjesnosti
hoćeš li me
hoću li te dušo
slijedećeg trena
ovako sobom zanesena
u dendritskoj prašumi
prepoznati kroz gustiš
prepletenosti
naći
u divljoj orhideji
u bljeskutku oka
divlje zvijeri
u cvrkutu perja krošnji
kroz koje otkos svjetla sipi
ili ćemo se s mislima
utjelovljenim u rik neizrecivog
tragovima zabavljeni izgubiti
tik prije nego shvatimo
da smo u svekolikom
pričinu
čovjekoliko nestvarni
u stvaranju
iste neizvjesnosti
tek noktom
zakržljalih kandži
okrznuli Ljubav
i mimoišli se u traženju smisla.
urednica
Poslano:
27. 12. 2013 ob 23:34
Spremenjeno:
28. 12. 2013 ob 10:12
Trojstvo spoznanega, videnega, miselno pridobljenega ... pesem, ki se po eni strani dogaja na mikronivoju (živčevja, ki je vendar najpomembnejše pri prenašanju signalov za občutenje dražljajev) in hkrati na nivoju duhovne ali osebne trojnosti ... pesem, ki se odkriva počasi in z bogato simboliko pusti, da se jo vsakič razume drugače, da se z vsakim premikom svetloba drugače zlomi in vidimo njeno drugo (notranjo) plast. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za občuteno podoživljanje :-))
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!