Sežem do nedosegljivega
v trenutku metafizične ekstaze,
kjer so iluzije praznih možganov
resničnost in nad mano lebdi
človek, ki je premagal kazen
drevesa spoznanja in uničil
gravitacijo brez pomoči železa
in plastnične umetnosti sveta
… lebdi&ne misli in jaz si razbijam
glavo, če ni to prekletstvo …
z mislimi nejevernega Tomaža
opazujem nemogoč svet in
na dnu živcev si želim, da bi
padla med opice … mogoče
še kje najdem tebe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!