S pisanjem v glavi
karkoli že naredim
ta refleks ne popusti,
praska me ko sem pokonci,
nerga kadar spim,
ptica pevka ni še mrtva,
v temi se ji svetijo oči,
ko v globine je zazrta.

Včasih poje,
včasih kljuva,
želim, da bi odnehala
in me pustila, da počivam,
tako pa bulji v zrcalo,
izza njega sega v dušo,
spoprijateljim se z vsemi živalmi,
ki me vestno spremljajo,
od črva, ki gomazi po celicah
do srne, ki se preplašeno
ozira čez ramena,
da ji ne bi kdo dihal za ovratnikom
medtem ko želi prikriti ustvarjanje.

neartist