Trava – tišina,

tišina sama,

Potok le glas je,

glas zamolkel?

En golman –

dva brata –

žoga.

Žoga leti.

Gol ali obramba?

Strel –

obramba –

padec,

dva padca –

gol!

Čas vrti se.

Smeh in veselje –

odraščanje.

Kot da žoga postaja vse manjša,

hitrejša,

hiti da dosegla bi svoj cilj –

premagati golmana,

vratarja nadležnega.

Vsak dan,

žoga igra se to igro,

ki večkrat življenje bilo je,

ko brat in brat,

ter brat,

igrali smo skupaj,

navijali skupaj.

Danes ostala je le še žoga,

žoga, ki kot da se noče več igrati – sameva,

ki razen golmana – spominov nima ničesar.

Ti pozabljeni spomini! –

Preteklost,

Zakaj?

Danes ostaja še samo v srcih naših spomin

in

Hala Madrid.

Zdaj veš zakaj,

nek klub toliko mi lahko pomeni.

Sedaj veš zakaj drugi klub toliko lahko sovražim,

moram! – srce  mora…

ne vem ali je prav,

ampak…

Barca je smrt,

konec veselja,

konec nogometa!

Ta spomin na travnik, žogo in brata –

to moje je otroštvo.

Moja mladost

minila si,

a spomin je večen!

nobody