Komaj kdaj še ujamem

prebledelo misel vročega poletja,

kjer se megla spotika ob vsak dih,

in je led objel še mehko sredico

mojih kosti.

Sanjavost se vleče med žive,

prepojena z mrazom

lomi stopinje,

ko veter nadležno raznaša

hihitanje lubja

s široko razpočenimi usti.

Morda ga žgečkajo moji kremplji

na že skoraj otrplih udih,

ki strgajo njegovo toploto.

Misli mi opijajo lešniki,

ko šibka sapa odtaja ivje

še z zadnjih nepobranih želodov,

preden v lastni senci omahnem 

v zimsko spanje.

Neni