V sobi ponovno neprijetna tišina.

Čakam, da te premagal bo zanos,

da zahotela se ti moja bo bližina,

prevelik bil je, priznam, moj ponos.

Pretekel bi milje in milje za mojo besedo,

vem, brez da bi pogledal me v oči, vem,

me jemal kot vsakodnevno potrebo,

jaz prepustila bi se užitkom le tem.

Pa zavrtel si Sinatro,

da zibala po najini mali dnevni sobi sva se.

Kaj ni vse skupaj potratno?

Kje smisel se skriva, sprašujem se.

In si odšel, kot pomlad pustila je zimo,

a jaz romam kot večni popotnik

iz miline v neskončno hromilo.

Med nama pa usoda, začaran trikotnik.

Novoletna zaobljuba:

ne bom več mislila na tebe in najino

Sinatro,

bojim pa se, da je že december,

leto novo,

dvanajst mesecev te s seboj v mislih nosila

kot pesem, znova in znova

péto.

Zaobljube niso zame.

Anja G.