tresem se

drhtim

kot zašli ščurek v bobnu

v sebi čutim

drveči prepih

prestrašen sem

kot prezebli molj v trobenti

in zmedene misli

so zvoki

na vaji JAZZ orkestra

ranjena zlomljena bit

kriči

njene besede so činele

zvenijo rezko

vztrajno šumijo

skozi skaljeni mir

in privoščljivi

smeh saksofona

boli

zmedena kladivca klavirja

se želijo dotikati pomirjujoče

a sunki basov

so razdirajoči

poskušam se zbrati

in najti kanček smisla

v tej zmešnjavi

a sam sebi se zdim

kot šibek aplavz

nekje iz zadnje vrste dvorane

ki ga orkester

v zamahu melodije dogodkov

nikakor ne more slišati

Milan Novak