soba brez luči

temna  in prazna

tančica ponosa prekriva nebo

(ogromno Evropsko nebo)

razdružuje večno sklenjeno zavezo

ko ostale so le niti bolečine trpljenja in

samote

zavesa pohlepa prekriva oči

sam se debeliš

požiraš več kot ti zdrži trebuh

utapljaš se v denarju

v »sreče« obupnem sijaju

umiraš

bogat si okostnjak evropski

bogat si saj imaš še kosti

in še te ti strejo žametne sekire

tvoj ponos in tvoji bogovi

tu in tam ostane osamelec stari

ki bori z viharji se s sekirami in meči

zmeraj umre

zmeraj izgine

a obnemi nikoli

živi kot sonce dež in toča

koga greje

koga drugega zaliva

zopet druge tepe da bi rastli v pravo smer

le navzgor

osamelec zakaj ne podležeš poškodbam

trohljivost te je že načela

a ti še kar stojiš

moriš ta prečudovit evropski svet golote

saje sive v ustih grenki so pelin

oglje črno dobro za želodec

lažje se je vdati in ležati kot pa (o)stati sam

a le stoje premagaš lepenje in trenje da greš naprej

GREM NAPREJ DO KONCA

nobody