Veter
s kričečim pogledom
išče priznanje.
S potrkavanjem vej
plaši ptice
in votel odmev
se razteza po gozdu.
V prepišnem vogalu
jočejo gnezda
in grčava debla
prepletajo prste.
V senci razuma
neustaven korak
najde pot
v smeri pogleda.
Pred pragom resnice
veter ihti,
njegove misli so prazne.
Kot brezimni popotnik
na uho mi
šepeče,
s hladnim dihom
me prosi
Napiši mi pesem.
I napisala si mu... i to odličnu!
Poslano:
16. 12. 2013 ob 23:37
Spremenjeno:
17. 12. 2013 ob 00:18
Milen, hvala ti puno!!!
Lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!