Veter

s kričečim pogledom

išče priznanje.

S potrkavanjem vej   

plaši ptice       

in votel odmev

se razteza po gozdu.

V prepišnem vogalu

jočejo gnezda

in grčava debla

prepletajo prste.

V senci razuma

neustaven korak

najde pot

v smeri pogleda.

Pred pragom resnice

veter ihti,

njegove misli so prazne.

Kot brezimni popotnik

na uho mi

šepeče,

s hladnim dihom

me prosi

Napiši mi pesem.

Martina Pavlin-Essentia