besno vržem barvo na papir
rdeča
in trda poteza jo razmaže
od desne proti levi
čez njo rumena
da bo sonce zgorelo na ozadju
in svet bo rotil oblake
da zalijejo nebo
oranžna prebije robove
in če pogledaš od daleč
se vse sklada -
divje gori in mogoče …
čisto mogoče
bi lahko pričakoval …

črna!
zalučana v sredino
prebode telo
izprijen krik
in svet se zgrbi
pod silovitim udarcem
praznine
ječi …
požira
vse mrtvo
in živo
mrtvo
grozi
da bo konec začetek ...

in jaz
se potopim
pustim da črna preraste sam ogenj
in
(sliko vržem v koš)

Helena Zemljič (MalaSenca)