Stala mater žalujoča

je ob križu jokajoča,

ko na njem je visel sin.

Njena duša razbolena

skozinskoz je prebodena

z mečem silnih bolečin.

O kako užaloščena

je bila ta sveta žena,

mati Sina božjega,

ko je morala trpeti

in v trpetu bridkem zreti

muke Sina slavnega.

Komu ne stori se milo,

ko trpečo zre Marijo,

v mukah, ki jim konca ni?

Kdo sočutno ne žaluje,

sveto mater premišljuje

s Sinom, ko gorje trpi.

Vidi, Jezus vzel je nase

vse nesrečne grehe naše,

šibam vdaja se voljno.

Vidi, da na križu umira,

zapuščen, od vseh preziran,

slednjič nagnil je glavo.

Mati, vir ljubezni vroče, 

naj s teboj občutim žgoče

bolečine silno moč,

daj, da bo srce se vnelo

in za Kristusa gorelo

mi v ljubezni kot nekoč.

Sveta mati, prosim milo,

Krista rane, kot zdravilo,

vtisni trdno mi v srce.

V odrešenje so te rane

sinu tvojemu zavdane,

tudi mene naj skele.

S tabo naj sedaj žalujem,

križanega objokujem,

ko na svetu tem živim.

S tabo zraven križa stati,

skupaj s tabo se jokati,

v solzah žgočih koprnim.

Prosim te, devic devica,

bodi moja priprošnjica,

naj se zjokam kdaj s teboj.

Kristusovo smrt naj nosim,

V srcu rane, to te prosim,

Da z njim bijem smrtni boj.

Naj me križ njegov izmuči,

Da  pijan od muk začutim

Vseh petero svetih ran.

Z ognjem hrani me, devica,

Da ne bom šel v pekel, v vice,

Kadar pride sodbe dan.

Kristus, ko bo treba iti,

Daj po materi častiti,

Da bo vsem skušnjavam kraj.

Ko pa smrt telo bo vzela,

Daj, da duša poletela

Mi bo k tebi v sveti raj.

Matej Krevs