Zjutraj vstaneva, vzamem pas s police, mislim nate, moj pes.
Odideva na sprehod pod kostanji skozi meglice, hodim s tabo, moj pes.
Ne zlomiva vejice na poti,
za sprehod potrebujeva ptice na vejah, moj pes.
A veje zmrzujejo pod težo zime,
tožijo, da ne sedajo nanje prave ptice, moj pes.
Misli slišijo klice vetra v zmrznjenih vejah
Zato nastavim še drugo lice vetru zime, moj pes.
Veter nama brani hoditi naprej po tej poti.
Podrgni svojo toplo dlako ob moje zmrznjene rokavice, moj pes.
Obrniva se proti domu, da naju ne ranijo zunaj
ledene kapljice botre zime, moj pes.

Tomaž Jevšenak