Življenje le trenutek,

konča se s smrtjo,

moderno, netipično romantično,

spominja na spiritualno rešitev,

v vesoljni lepoti subjekta majske pesmi,

kjer pomenski in epski predznaki.... razlike,

vso dušo prevzame na tisoče šumnikov, reduciranje sentimentalnih sledi smrti,

vsi soglašajo s tem odmevom,

ki odmeva boleče, skeleče,

s strtim srcem,

ki trofeja vegetira v popolnosti,

poljub, ki Bog ga lonaj,

nesrečnik,

ako nisi norec,

ki mi lik opajaš v praznini,

pripoved ocenjuješ po odlomkih,

dozorim, ko umreti hočem,

tebe!!!

sebe!!!,

kakor me sovrag ali služabnik bije tje v nabrekle možgane,

mu obnem puklast hrbet,

se ne gane..., je to konec,

mu razlagam pojma bazične rešitve,

bolj kot individualne očitke,

korist in spreobrnenje,

brnenje visokoobokane sobe slabosti,

čemu to tako,

sem egoistična v peklu,

kjer se konča vsaka pozornost,

takrat, ko sonce gre v zaton,

vsa čudesa so sveta... zdaj ožgana sred pekla.

Blažka Bečan