Okusila si sol v moji rani
in z vročo slino ločila besede
od mrzlih brazgotin vsakdanje bede:
zdaj mirno spiš na moji trdi dlani.

Sanjariš, da mi kakor zvesta psica
hvaležno ližeš krvaveče žulje;
da zame zbiraš pisane metulje,
in kažeš pot kot zvezda repatica.

A v meni zate ni dovolj prostora:
povsod ležijo stare, mrtve ptice
in vsako noč me tlači ista mora,

da sem le klovn, ki lovi kresnice,
in da na koncu temnega predora
ni ne luči, ne zvezd in ne resnice.

Dani Bedrač