Zimski sonet


Sto obljub na tvoji topli dlani
mehča dotike belega večera:
globoko v prsih, tam na levi strani,
se srce kot plašen cvet odpira.

Med lasmi zajočejo kristali,
ko moja roka zdrsne v tvoje sanje:
v morje zvezd, kjer čakajo živali,
da jih zdrami kri, ki teče vanje.

Zakaj odlašaš, kje so tvoje meje,
kje previdnost skriva bolečino?
Zakaj se tvoj nasmeh ob mojem greje?

Zimska noč diši kot zrelo vino,
in tiho pada sneg na gole veje,
da jih odene v žlahtno srebrnino.


Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 12. 11. 2008 ob 14:27
  • Prebrano 1327 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 550
  • Število ocen: 14

Zastavica